Recenzije

Miki se ničesar na svetu ni tako veselil kot poletja 1992. Končal bi osemletko in se vpisal na gimnazijo, brat Neno bi dokončal fakulteto in se vrnil domov. Oče naj bi šel v zaslužen pokoj. Kot pika na i pa mu je Neno obljubil, da ga nauči voziti avtomobil. A potem so prišli Srbi z lopatami, opremo in puškami.

Piarovka je simpatičen roman, v katerem se prepletajo tipične značilnosti t. i. chick flick romanov s profesionalnimi preskoki v svet odnosov z javnostmi. Domen je tipični provincialni japi. To pomeni, da želi biti ugledni Žabar in tudi sam ves čas poudarja, da je Grosuplje samo podaljšek Ljubljane.

Umor v Šmihelski vasi je duhovito spisan kriminalni roman, ki z bizarnimi podrobnostmi o smrti mladega župnika (s tremi audiji v garaži in solarijem v spalnici) bega tako bralca kot inšpektorja Kosa. Truga za sončenje je oddajala modro svetlobo in rahlo je brnela. S tresočimi se nogami je Mica naredila nekaj korakov proti njej.

To ni samo resnična zgodba o Antonu, dedku Damijana Stepančiča, ampak je hkrati tudi kolektivna zgodba, zgodba zgodovine in ljudi, ki so se borili v vojni, podana skozi prizmo individualne situacije, ki pa je vseskozi vpeta v širši kontekst.

Piarovka je ena redkih slovenskih knjig, v kateri ima vsebina dejansko zvezo s tem, kar o njej piše na naslovnici: »Kaj storiti z novimi dejstvi in resnicami in ali jih je sploh mogoče uporabiti tako, da bo volk sit in koza cela?« kot k branju z zagonetko vabi založnik. Mislim, da bralkam ničesar ne pokvarim, če razkrijem, da koza, ime ji je Taja, dejansko ostane cela.

Kam je izginila Brina je čudovito napisan roman za otroke, ob branju katerega bodo uživali tudi odrasli. Zaradi simpatične dogodivščine in svežega pripovedovalskega sloga Tadeja Goloba.

Začne se krvavo in groteskno. Nekega sončnega poletnega jutra v Šmihelski vasi najdejo mrtvega nepriljubljenega župnika – nekdo ga je v spalnici, v njegovem lastnem solariju, ubil z električnim vrtalnikom. In ne samo to, kamera nad vrati storilca ni ujela, drugega izhoda pa ni, tako da imamo pred sabo eno temeljnih detektivskih ugank: vprašanje ni le, kdo, ampak tudi, kako hudiča.

Letos, ob stoletnici prve svetovne vojne, slovenske založbe naravnost bruhajo knjige, povezane s to veliko tragedijo. Veliki slikovni vodniki, izpovedi udeležencev, zgodovinske analize, ponatisi romanov ..., če k temu dodamo še televizijske serije, dokumentarce in igrane filme, ki prihajajo prek televizijskega medija, je repertoar res pisan in zanimiv, za vse okuse in potrebe nekaj.

Norci in naključja je zgodba z gradu Drugoroki, kjer domujejo čudaki, norci in prismuknjenci vseh sort. Mladinska knjiga se je izkazala za precej sproščujoče domišljijsko branje tudi za odraslega otroka, ki je odraščal ob zgodbah o družini Addams, na katero nekoliko spominjajo črno-bele ilustracije junakov Norcev in naključij.

Tretja možnost, ena najbolj prepričljivih (post)jugoslovanskih zgodb, napisanih v slovenskem jeziku, je skrbnica zgodovinskega spomina, ki bi jo morali na glas brati tako v srednjih šolah kot na fakultetah. Tretja možnost je zgodba o krivdi. Naši, nikakor ne njihovi krivdi. V osamosvojitveni pijanosti, ki je spominjala na pijansko zmagoslavje iz nekih drugih, nikoli prebolelih časov, smo pozabili na vse, kar ni bilo »slovensko«.