Recenzije

Še pomnite, kdaj vam je na sprehodu zastal korak samo zato, da bi občudovali drobno travniške cvetlico? Bi jo sploh znali poimenovati ali našteti njene lastnosti? Najbrž ne. Nekoč je bilo drugače. Ljudje so živeli z naravo, in ker so bili od nje tudi odvisni, so jo skušali kar se da dobro (s)poznati. Pa je prišla doba ekonomske logike, ki spoštuje in promovira samo tisto, kar je koristno ter prinaša dobiček, in ljudje smo na drobne cvetlice pozabili.

Besedilo Lucije Stepančič je jedrnato, izpisano z vidika vojaka Arsenija Simića. Slednji je fokalizator zgodbe, kar omogoči zanimiv besedilni učinek, saj so vsi prizori pripovedi bralcu podani v tišini, tako, kakor jih je doživel Arsenij. Tako se zgodba bolje približa bralcu in poglobi občutek neposredne izkušnje.

V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu, ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze. Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen, ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post.

Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm, ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka.

Če si božične praznike pogosto zamišljamo ob prepletu temno modre, rdeče in zlate, potem bi še sveži slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic lahko prav zaradi zunanje podobe rekli tudi praznična pravljična zbirka. Je takšna tudi njena vsebina? Odprimo jo …

To je žoga je slikanica, ki jo je otroku zelo preprosto brati. V roke jo boste vzeli, ko boste vi preutrujeni za branje dolgih pravljic, otrokov um pa bo treba nekako zaposliti. Knjigo je smiselno deliti med nove mlade bralce, saj od njih zahteva več pozornosti, odločnosti in smisla za humor. Pokukajte …

Maša Ogrizek, diplomirana sociologinja kulture in filozofinja, recenzentka in pisateljica, je letos izdala dve knjižni deli za otroke/mlade: Gospo s klobukom spremljajo podobe Tanje Komadina, ki je za svoje delo prejela Levstikovo nagrado za izvirne ilustracije, Krasno zgodbo pa je ilustriral Igor Šinkovec.

To slikanico sem za 4-letnika izbrala zelo načrtno: vedela sem, da mu je všeč, verjela pa sem tudi, da potrebuje več spodbude glede navezovanja in obdržanja stikov s svojimi vrstniki. Ni zmeraj najlažje k drugemu pristopiti sproščeno, vrniti dobroto in deliti z njim veselje, kajne? Prijateljstvo se zdi preprosta stvar, pa, kot dokazuje tudi slovenska slikanica Miška želi prijatelja, ni nikoli čisto tako.

Staršem, vzgojiteljem, učiteljem in vsem, ki nas vzgoja še posebej zanima, je lahko nov slovenski vzgojni priročnik psihologinje Eve Hrovat Kuhar, Izzivi sodobne vzgoje, v veliko zadovoljstvo, saj gre za jasen in izčrpen pogled na odnos med odraslim in otrokom, tukaj in zdaj, v slovenski družbi 21. stoletja. Odlično!

Vsakdo ima kakšno skrito željo, zakaj je potemtakem ne bi imel tudi kit? To veličastno morsko bitje, ki je priplavalo tako v klasične romane (Moby Dick Hermana Melvilla) kot tudi v otroško literaturo (Kiti plavajo počasi Esada Babačića) vsega sveta, je navdušilo tudi nizozemskega pisatelja, pesnika in zdravnika Toona Tellegna.