Recenzije

Odtekli ste svojo prvo »desetko« v življenju in si navdušeno čestita­li. Uspelo vam je! Takoj naslednji trenutek ste pomislili na nov, višji cilj. Polmaratonska razdalja ali kar cel maraton sta se zdela nedo­segljivo, celo frustrirajoče daleč. A napredek ni osredotočenje na naslednji cilj, ta bi moral biti zgolj vaše začrta nje smeri. Kot vam bo pokazala odlična knjiga Atomske navade, boste s pravim sistemom presegli nenehno pehanje za izmuzljivimi cilji.

Timbuktu je tam, kjer se igraš. Timbuktu je tam, kjer imaš očeta in mamo in brate in sestre in tete in strice. Timbuktu je tam, kjer imaš v predalu spravljene nogavice. Timbuktu je tam, kjer je kdo, ki te ima rad. Timbuktu je tam, kamor si skril svoj najdragocenejši zaklad. Timbuktu je tam, kjer raste za vsakega ena žemlja in zori zmeraj za vsakega po en paradajz.

Kaj je Timbuktu? To je mesto v afriški državi Mali, ki so mu pravili tudi mesto zlata. V 15. in 16. stoletju je bilo središče učenosti, duhovni in intelektualni epicenter širjenja islama po Afriki. Danes je njegov obstoj ogrožen zaradi pomanjkanja vode in širjenja puščave. Timbuktu je karizmatično ime s svojevrstnim nabojem, morda nekoliko skrivnostno, težko dosegljivo, a neskončno zapeljivo.

Začetek leta 2020 je že mimo in vsak, ki si je zastavil kako novoletno zaobljubo, lahko preveri, če se po tem času še drži zastavljenega (večina načrtov o novem pristopu v novem letu omaga že po prvih treh tednih). Če se odgovor nagiba proti besedici ne, potem morda velja razmisliti o možnosti, da si priskrbite kako knjigo o spreminjanju in utrjevanju novih navad.

Rumi je psička, ki poleg lenuhaste mačke Abe, sestavlja posadko ladje Labod kapitana Adrijana; upokojenega, grobega ekonomista z očitno ljubeznijo do ruma. Med tričlansko posadko vlada neobičajna hierarhija. Čeprav Adrijan s strogostjo daje (večinoma nesmiselne) ukaze, je Rumi tista, ki je pravzaprav srce, pogum, razum, gonilna sila in osrednji moralno-etični kompas celotne odprave.

Slikanica Ne misli na slona! izhaja iz znanega psihološkega eksperimenta o roza slonu, na katerega naj ne bi mislil, pa se zgodi točno to – vrag obtiči v tvoji glavi! Kako so psihologi vsiljive misli sprva raziskovali ob primeru polarnega medveda, v predgovoru slikanice razloži Tina Bregant, pediatrinja. A teorijo na stran; slone je treba preizkusiti na lastni koži! Udobno se namesti, otroku pred branjem nič preveč ne razlagaj, preskoči zdravničin predgovor (potem se boš sam vrnil k njemu) in začni brati.

Tokrat imam pred seboj branje, ki zaključuje tisto mini trilogijo knjig, ki v neki ključni maniri vključujejo sodišča. Po Živem pesku, kjer smo imeli opravka s katastrofo, ki so jo povzročili mladoletniki na švedski šoli in spremljali odvijanje zgodbe na sodišču, sem prejšnjič še z mnogo večjim veseljem zagrizel v Vielovo esejistično in eksistencialistično spisano miniaturko o življenju, ki ga je na glavo obrnil prevarant in za to tudi plačal, o upravičenosti tega plačila pa smo s sodnikom skupaj odločali tudi mi.

Ja, ja, sladko je surfati v svežem partnerskem odnosu, čutiti valove naslade, videti v drugem vsemogočnost in svoje zaljubljeno telo ter srce v opojnem zanosu. Kako pa je stopiti k morju, ko piha burja? Kako, ko vetra sploh ni? NAJINI VALOVI je humoren, a grenak roman o psihofizično izčrpanih zakoncih srednjih let, ki se čez noč odločita zapluti vsak v svojo smer. Zakaj jima ni uspelo ostati v skupnem čolnu? Bi jima sploh ‘moralo’?

Se še spomniš, kako si kot najstnik stal pred ogledalom? Kaj točno si v njem opazil? Si se vanj oziral ob vsaki priložnosti? Si svoje telo in obraz proučeval v kopalnici, na šolskem stranišču in ob vsaki izložbi ali pa si se tem odsevom spretno izogibal, ker svoje podobe nisi in nisi prenesel? o, pokaži najstnika oziroma najstnico, ki si je v puberteti sploh všeč! Zdaj pa povej – si bil ti med njimi?

Slikanice brez besedila zahtevajo svojevrsten ilustratorski pristop. Ker gre za »leposlovne« knjige, ki so zgrajene brez besed, funkcijo prenosa zgodbe in tvorjenje pomenov zamenjajo likovne podobe. Zgodba se v tihih slikanicah torej sproži s pomočjo likovne narativnosti, zato je pomembno, da so ilustracije jasne, pripovedne in da si sledijo po logičnem dramaturškem sosledju, s katerim bralca vodijo.