Recenzije

V slikanici Timbuktu, Timbuktu je več kot 40 zelo kratkih pripovednih besedil, ki bi jih lahko označili tudi kot pesmi v prozi, saj je avtor posebno pozornost namenil njihovi pomenski zgoščenosti, ritmu in zvenu besed. Ob slogovno izpiljenem minimalizmu pozoren bralec začuti, da so besedila večpomenska in naslovniško odprta. Literarne podobe so bogate in svetinovsko  inovativne, motivi zelo različni.

Knjiga, ki jo boste razumeli. Knjiga o otrocih, ki jo morajo prebrati starši. Knjiga o starših, ki jo morajo prebrati tudi otroci. Ena tistih knjig, o vsebini katere bi se morali otroci in starši pogovoriti. Ali je kazen slaba? Ali je edina prava oziroma učinkovita kazen nasilje? Ali je beg rešitev?

Naslov knjige utegne koga spomniti na popularne slovenske taborniške filme Gremo mi po svoje in res je, da imamo v obeh primerih opravka s precej svojeglavimi in samosvojimi najstniki, ki bi bili najbrž rajši kje drugje (ali vsaj s kom drugim) kot pa na taboru »sredi ničesar«. Dobro, taborniki si želijo biti točno tam, saj je to vrhunec njihovega leta, naši junaki pa ne.

Marie odrašča nekje na Norveškem. Morda je stara 13, mogoče 14. Marie je zelo nesamozavestna najstnica. Želi si točno takih las, kot jih ima njena najbolj afnasta sošolka Heddy, točno takih oblačil, točno takega nasmeha in točno take priljubljenosti.

Če bi imela 13-nadstropno hišico na drevesu, bi jo opremila vse kako drugače kot Andy in Terry. Bila bi polna zaves in okrasnih blazin, v vsakem drugem nadstropju bi bila počivalnica z razgledom, vanjo bi naselila pomočnike za kuho, obrezovanje krošnje in brisanje tal, med vejami bi živeli pisani in ne preveč glasni ptiči ter veverice … Khm, to je samo moja sanjarija hišice na drevesu, ki je nikoli ne bo. Andy in Terry jo izrišeta veliko manj romantično. Kaj vse ušpičita v knjigi za mlade osnovošolce, 13-nadstropna hišica na drevesu?

Odrasli otrokom: “Ne rok v usta! Pridi, da ti postrižem nohte! Poglej, kako imaš črno za njimi! Kolikokrat sem že rekla, da umij roke?” Oort in Bučka, plinasti oblaček in sluz, pa rok nimata in nihče jima zaradi njih ne more sitnariti. A ko se znajdeta pred razpadlo vesoljsko ladjo, brez tega dela telesa ne gre. Zdaj potrebujeta tvojo pomoč.

Pograbila me je panika. Oprostite, sem si želela reči, ampak vse skupaj je velika pomota. Pravzaprav bi se s svojim fantom še nekaj časa res raje držala za roke in stiskala v temi kinodvorane. Razumem, da to za vas, hočem reči, zate, ni dovolj, da ste – si – odrasel moški, ki ima od ženske določena pričakovanja. Žal mi je, da jih ne morem izpolniti in da sem po nepotrebnem tratila vaš čas …

Grad Gripsholm se začne z dopisovanjem z založnikom, pravzaprav z barantanjem, ali se mu, Petru, kakor se imenuje alteregovska figura dopisnika in rezonerja, ki ima precej avtorjevih potez, sploh splača spisati zgodbo po naročilu. Zbija odstotke s petnajst na dvanajst, kar so za današnje založniške razmere manj običajne stvari. Vendar krene potem z ljubico z ladjo proti Švedski in sledi nekaj duhovitih prizorov o vzvalovanem morju in odmetavanju balasta.

Že naslovnica slikanice z intrigantnim naslovom Timbuktu, Timbuktu, pod katero sta se podpisala pisatelj Peter Svetina in ilustrator Igor Šinkovec, nastavi ton celotnega dela. Je dinamična, izraža radostno razpoloženje in ilustrira različne drobne dogodke. Novo Svetinovo delo naniza več kot štirideset kratkih besedil, vsako ima le nekaj vrstic, a deluje kot pomensko zaokrožena celota.

Marta Bartolj se vsa leta svojega ustvarjanja posveča izključno ilustraciji, in to v različnih klasičnih risarskih in slikarskih tehnikah – svinčnik, tuš, akvarel, tempera, gvaš in akril. Obsežen del njenega opusa je narejen tudi v računalniški oziroma digitalni tehniki. Skozi različna časovna obdobja, številna naročila in ilustracije knjižnih besedil je izoblikovala osebni slogovni izraz, ki trenutno kulminira v slikanici Kje si? in ga ne moremo postaviti samo na en imenovalec.