Recenzije

V napačni zgodbi

V napačni zgodbi

Nina Prešern, blog Gospodična knjiga, 26. 5. 2017:

V napačni zgodbi je mladinski roman, ki me je navdušil z močjo vživljanja v občutenje najstniške zaljubljenosti, nikakor ne lahke kot pero. Ne skrivam, da bo prav to delo slovenske pisateljice Cvetke Sokolov v novem šolskem letu na seznamu branja dijaškega bralnega kluba, ki ga vodim. Zakaj naj že kmalu pristane tudi v vaših rokah? Pojasnim.

Manca je sproščena, nasmejana in zgledna 16-letnica. Rada prepeva in obiskuje literarni krožek. Ko se zaljubi, je to visokoleteča, romantična in vihrava občutenost metuljčkov, idealov, sožitja z izbrancem, sanjarij o njuni prihodnosti … Vsi smo že doživeli kaj takega, zato je identifikacija z likom lahka, za najstnike pa sploh privlačna.

Posebnost romana je odklon od tipične mladostne ljubezenske zgodbe. Mančin izbranec namreč ni njen vrstnik, temveč precej starejši moški. Ni le nekdo iz okolice, ki bi se mu lažje izognila in si s tem prihranila boleče zapletanje, temveč je to njen profesor. Da je branje še zanimivejše: odnos je obojestranski, fizično in miselno doživet ter občuten.

Kaj ob tem kot bralci vidimo v Manci – le naivnost neke deklice, ki bo žalostno končala? Kaj čutimo ob profesorju, ki se je tako hlastno dotika – zgolj gnus, zaradi katerega mora biti moralno obsojen? Kakšne so možnosti, da se njuna zveza razvije, razširi in poglobi?

Cvetka Sokolov prepriča tudi z razgibanim slogom ter s poetičnimi in z glasbenimi namigi med besedilom. Ne zmoti niti večja predvidljivost konca zgodbe. Bralca priteguje pot, po kateri morata oba lika, da bi spoznala, kako nevarno se je smukati po stranskih poteh.

Pedagoški namig: V napačni zgodbi načenja mnoge komunikativne teme za najstnike, zato je mikaven izziv za delo v šoli. Tematskih izhodišč je več: prve spolne izkušnje (roman je mogoče dobro povezati z zbirko kratkih zgodb Prvič), tvegani spolni odnosi, najstniška nosečnost, vpliv starostne razlike med moškim in žensko (aktualizacija je na dlani: francoski predsednik Macron in bivša profesorica), laži in prevare, zloraba digitalne tehnologije v partnerskih odnosih, želja po ugajanju ipd.

Ljubezenske in politične počitnice

Ljubezenske in politične počitnice

Petra Vidali, Večer, 18. 5. 2017:

Slavko Pregl: Poletje pod lastovičjim zvonikom

Književni prostor ni poimenovan z realnim geografskim imenom, opis mesta pa kljub temu ustreza Piranu, kar se odslikava tudi na ilustracijah Bojana Jurca: že na naslovnici je zvonik; na notranji naslovnici prepoznavna veduta Pirana s cerkvijo na bregu, s hišami vse do obale in valobranom. Glavni literarni lik je dijak prvega letnika srednje šole Luka, pomembna sta še njegova prijatelja, osnovnošolca Srečko in Tine, posebno mesto v literarnem delu (in Lukovem srcu) ima Martina, ki pride v obmorsko mesto na počitnice k stricu. Med najstniki teče vsakdanja pustolovska zgodba, postavljena je v čas počitnic, kar pomeni, da mladostniki nimajo šolskih skrbi in smejo celo lenariti. Po drugi strani so ravno ob pravem času na pravem mestu, da pripomorejo k razpletu druge, politične zgodbe. Pregl za odrasle uporabi lastna imena, ki so pomensko povezana z dejavnostjo, s katero se oseba ukvarja, npr. Glavina je župan (ta je sicer največkrat omenjen), berač Vrečar, gospod Mokar je pek, gospodična Tajnikar je tajnica, ribič Mrežar, plavalec Kravlik, mestni kurir Naglič; mestoma gre za večpomenskost besed, npr. gospod Saje je dimnikar, gospa Violeta ima rožni vrt (a bi bila rada pevka), Metličar je smetar, zeliščarici je ime Meta. Preglovi mladostniki so orisani simpatično, celo prizanesljivo - saj so še mladi in nepokvarjeni. Za razliko od mladostnikov pa so odrasli pogosto bolj zoprni, njihovi cilji pa bolj pritlehni, saj jim gre za oblast v mestu. Pregl s parodijo opozarja tudi na sedanjost (oziroma trenutno dogajanje na Slovenskem), npr. ko se pojavijo spretno zapisani plakati "Vsi na zborovanje za župana gre!" (besedilo je napisano v risbi, gre torej za intraikonično besedilo v ilustraciji Bojana Jurca), naročnik, notar Janež se namreč rad obrača k močnejšim (bi rekli, da po vetru): "Če bo gospod župan še naprej ostal župan, bo gospod notar Janež lahko trdil, da je osebno naročil plakat v podporo staremu županu. Če bodo ljudje terjali novega župana, na primer gospoda mesarja Kostka, pa bo slednjemu zatrdil, da je osebno naročil plakat v podporo novemu županu." Tudi to, da bi bil bodoči župan mesar, je mogoče prebrati v prenesenem pomenu.

Mladostniki so v zgodbo o tem, zakaj ne zvoni zvonec cerkvenega zvona, vpleteni bistveno manj, pravzaprav pa naredijo največ. Odrasli raje sestankujejo, se dogovarjajo, pišejo zapisnike …, mladi pa gredo pogledat, kaj se z zvonom dogaja.

Preglov humor je v predstavljenem besedilu izrazito anekdotičen, pri čemer avtor stopnjuje humornost na dva načina. S količino popitih kozarcev nekaterih literarnih oseb na primer: "In krmar začetnik, gospod Kravlik, kmalu ni vedel ničesar več, razumel ničesar več in nič več ubogal. Kar tako je malo obračal krmilo sem ter tja. Gospod Mrežar pa, ki je bil doslej kos vsem viharjem, je dokončno podlegel pletenki. /…/ Točno na te vijugaste razmere je naletela potniška barka. /…/ Ko je bilo že videti, da se je kapitan Čolnik izognil čolnu gospoda Mrežarja, se je ta nenadoma pojavil na napačnem mestu." Druga varianta humornosti se kaže v ponavljanju (gre za paralelizme), ko na primer župan najame gospoda Preključa, da bo naslikal na zvonik lastovico, kapelnik pa naj napiše skladbo o tej ptici, oba s popolno umetniško svobodo, le naj bo lastovica. Na koncu se župan spomni, da bo najel še pisatelja: "In pri pisanju bo imel pisatelj vso umetniško svobodo, samo da bo zgodba imela naslov Poletje pod lastovičjim zvonikom!"

Prijazno, tudi malce cinično poletno branje želim.

Muzealci cenijo najstnice

Muzealci cenijo najstnice

Vojko Urbančič, Delo, 17. 5. 2017:

Živa je tipična slovenska najstnica ob koncu devetletke, kar pomeni, da jo bolj kot vse drugo zanima varovanje slovenske kulturne dediščine, njen alternativni dom pa je muzej, kjer ima eksponate v malem prstu.­ Šalo na stran, natanko takšna­ najstnica kraljuje v delu ­Zgodovina Slovenije v stripu.

Zgodovina Slovenije v stripu (založba Miš) je rezultat dialoga med soavtorjema, scenaristom Žigo X. Gombačem in risarjem Ivanom Mitrevskim, prinaša pa približno štirideset didaktičnih dogodivščin iz tukajšnje preteklosti – vse so povezane s predmeti iz zbirk Narodnega muzeja Slovenije –, ki so pred tokratno knjižno izdajo štiri sezone zapolnjevale strani mladinske revije National Geographic Junior.

Knjiga pravzaprav temelji na dveh dialogih. Ob omenjenem med soavtorjema, ki sta besede, črte in barve zlagala v svoje pripovedi v stalnem sodelovanju, še na dialogu med osrednjo junakinjo in antijunakom, brez katerih v stripih ne gre.

Prva je omenjena Živa, lik Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani – njena botra je direktorica te nacionalke Barbara Ravnik, tokrat piska uvodnika –, drugi pa Razpoka, priletni plešasti možakar brez občutka za varovanje kulturne dediščine in za higieno, žlehtnoba, negativec in smrdljivec s pisanim diapazonom grehov, celo tako priskutnim, kot je ta, da ne ločuje ­odpadkov.

Vendar mu s časovnim strojem Razpoka 2000 uspeva vstopati v različna zgodovinska obdobja ter lomastiti po njih z ekskluzivnim namenom osebnega okoriščevanja. Živa za enaka potovanja po izsekih zgodovine tovrstnega stroja ne potrebuje. Dovolj je, da se v muzeju dotakne izbranega eksponata, in hipoma se znajde v obdobju, v katerem je ta nastal, kar ji seveda omogoča, da reši kulturno dediščino pred Razpoko. Tako rekoč obsojena je na uspehe, Razpoka po drugi strani vselej potegne kratko.

Paradna poglavja arheologije in zgodovine

V ta preprosti pripovedni okvir so prek, denimo, kletvic športnih navijačev izpred stoletja, kakršne so šalobarda, buzakljun ali poštajna, alternativne Zdravljice – Kakšna čast? Le oblast naj končno bode moja last! –, Marije Terezije z močno in uporabno pestjo ali nepremičninskih špekulacij med mostiščarji vpete duhovite kratke pripovedi iz časov od neandertalčeve piščali izpred 60.000 let do prve svetovne vojne s soško fronto in zgodnjega 20. stoletja, na čelu z obdobji, ki predstavljajo paradna poglavja tukajšnje arheologije ter zgodovine v Narodnem muzeju Slovenije. Se pravi, predvsem bakrene in starejše železne dobe, Keltov in zatem Rimljanov, izsekov iz srednjega veka in baroka ter časa narodne prebuje v 19. stoletju.

Z izjemo novodobnega kovanja slovenskih tolarjev izpred dvajsetih let zgodovine, pred katero postavljamo pridevnik novejša, tiste iz »polpreteklika«, v knjigi ni. Naslov Zgodovina Slovenije v stripu si je tako treba razložiti kot izsek zgodovine, skladen s poglavji, ki jih kot obiskovalec srečuješ v Narodnem muzeju v Ljubljani, matičnem Rudolfinumu in študijskih zbirkah na Metelkovi. Pa tudi v podružnicah, kot sta Blejski grad in grad Snežnik.

V stripu, izrisanem v karikiranem, domala sploščenem slogu – Mitrevski je tretjo dimenzijo v risbah domala ukinil in s prevladujočo postavitvijo figur v profil ustvaril nekakšen kubističen, staro­egipčanski slog –, se sicer muzealec vmeša v dogajanje le kdaj pa kdaj. Ime mu je dr. France Fascikel.

Deveta umetnost zrela za muzej

Aktualni čas ostaja naklonjen prisotnosti devete umetnosti v slovenskih muzejih, na kar opozarja tudi katalog letošnje razstavne inventure minule dekade Stripovsko desetletje: strip v Sloveniji 2006–2016, ki je do zaprtja pred dobrim tednom vabila v celjsko Galerijo sodobne umetnosti. Strip je v zadnjem obdobju med drugim vidneje prodrl v šolske učbenike – tudi z Mitrevskim –, brošure in zloženke, a tudi muzeje, Gombač in Mitrevski pa imata na tem področju lepo kilometrino.

Pred tokratno knjigo sta v seriji Živa iz muzeja, ki jo izdaja Narodni muzej Slovenije, objavila že pet didaktičnih knjig za osnovnošolce, kombinacij besedil, ilustracije in stripa na temo Prableda, viteškega turnirja na gradu Kamen, skrivnosti egipčanske mumije, antike in še bolj odmaknjenih časov železne dobe.

Ob Narodnem muzeju je strip doma tudi v muzeju, s katerim si deli Rudolfinum – v Prirodoslovnem muzeju je v okviru zbirke Leonora pripoveduje prisoten strip Mateja De Cecca –, predvsem pa v Mestnem muzeju Ljubljana, kjer so stripi dopolnili podobe starih Emoncev na razstavi 2000 let Emone, zatem pa so v tem muzeju na temo življenja v Ljubljani med drugo svetovno vojno ob 70. obletnici konca te morije izdali didaktični album kustosa Blaža Vurnika in risarja Zorana Smiljanića Spomini in sanje Kristine B.

Tudi v tem stripu je bila osrednja junakinja fiktivna najstnica, potisnjena v odraščanje v času vojne. Kaže, da so muzealcem najstnice v vlogi identifikacijskega elementa, ki v stripu za mlade ne sme manjkati, pri posredovanju zgodovine ljube.

Lucija in Damijan Stepančič: Anton!

Lucija in Damijan Stepančič: Anton!

Larisa Javernik, Koridor, 15. 11. 2014:

To ni samo resnična zgodba o Antonu, dedku Damijana Stepančiča, ampak je hkrati tudi kolektivna zgodba, zgodba zgodovine in ljudi, ki so se borili v vojni, podana skozi prizmo individualne situacije, ki pa je vseskozi vpeta v širši kontekst.

Anton Pavliha je bil star devetnajst let, ko so ga poslali na soško fronto. Rovi in kaverne so postali nov dom za vojake, ki so ločeni od zunanjega sveta upali na konec vojne. V ta izoliran prostor vdre resničnost v obliki pisma, iz katerega Anton izve, da mu je umrla mati. Neke noči se mu prikaže v sanjah in njen glas ga vodi iz kaverne na bojišče.

To ni samo resnična zgodba o Antonu, dedku Damijana Stepančiča, ampak je hkrati tudi kolektivna zgodba, zgodba zgodovine in ljudi, ki so se borili v vojni, podana skozi prizmo individualne situacije, ki pa je vseskozi vpeta v širši kontekst. Ta kontekst s seboj zagotovo prinese nekatere družbene in politične konotacije, ozadje, v katerem so brezimni in anonimni vojaki samo del nekakšnega večjega ustroja, v katerem je njihova individualnost zanemarljivega pomena. A Lucija in Damijan Stepančič sta glavnemu junaku s tem, ko sta mu nadela ime, dala tudi identiteto, ki je širša od njegovih vojaških dolžnosti.

Slikanica Anton! je bila zasluženo nominirana za nagrado Kristine Brenkove, saj Stepančič ponovno navduši z dodelanimi ilustracijami, glavnim pripovednim mehanizmom knjige. Tekst je precej faktografski, zdi se, da samo usmerja vizualno verbalizacijo, saj glavno atmosfero gradi ravno likovni del slikanice, ki zaradi uporabe svinčnika in nekaterih slikarskih tehnik daje vtis obrabljenih in postaranih fotografij z rumenkastim koloritom in realističnimi podobami. Te so temačne, krute in ostre ter bralca vržejo v osrčje vojnega vrveža preko igranja s kompozicijo, kontrasti in simboli. Posebej izpostavljen je simbol matere, ki ima v slovenski literarni in socialni tradiciji že sam po sebi močan pomen in ga tako pisateljica kot ilustrator posebej poudarita. Mati nastopi kot svetloba, kot nekaj domačega, lepega, čistega, ki poseže v prostor nasilja in spremeni tok dogajanja. Konec je odsekan, dve ravni sveta se ponovno sestavita, ko je glavni protagonist spet vržen v realno dogajanje.

Anton! je primer »crossover literature«, literature za odrasle in otroke, ki ni samo poklon Stepančičevemu dedku, ampak vsem brezimnim vojakom. Ob letošnji stoti obletnici začetka prve svetovne vojne bo zagotovo nagovoril širok krog bralcev.

To je žoga (Ko je vse, kar prebereš, narobe. In na koncu prav.)

To je žoga (Ko je vse, kar prebereš, narobe. In na koncu prav.)

Eva Hrovat Kuhar: diplomirana psihologinja, družinska in vedenjska terapevtka. Spremna beseda, 9. 5. 2017

To ni knjiga za dolgočasneže. Lahko bi imela naslov 'Narobe knjiga', ki prinaša v odnos iskrivost in vsem pomaga, da skupaj uživate, in je dragocenejša od tablice. Naj vas ne skrbi, da bi s tem, ko otrok z užitkom preži na vaše napake in vas popravlja, izgubili kaj starševske avtoritete.

V različnih obdobjih so otroci sprejemljivi za različne vrste humorja. Malčki obožujejo situacijski humor, zato je ta knjižica idealna za predšolske otroke. Manj je primerna za tiste, ki težko razumejo metafore in obrnjene situacije.

Sledenje tekstu in izčiščenim, stiliziranim ilustracijam ni tako enostavno, kot je videti na prvi pogled. Na začetku otrok zlahka prepozna napako, kocko od žoge ločijo že majhni otroci. Polagoma pa v zgodbico vstopajo novi liki, proti koncu je potrebne že precej pozornosti, da poveže vse niti. Ker pa ga takšna igra s pojmi zabava, mu pozornosti ne bo težko posvetiti. Tudi tako lahko razvija kritično mišljenje. Zgodbica komunicira z otrokom, ga nagovarja in vabi k sodelovanju. Otrok si ne more kaj, da ne bi pozorno sledil in sproti popravljal napak. Znova in znova.

Z zabavnimi zamenjavami otroka pritegnete k pozornemu poslušanju, aktivirate ga, v branje in odnos vnesete element igrivosti. Otroku se zdi imenitno, če lahko popravi odraslega, a to ne bo dovolj. Branje mora nujno spremljati pogovor, vmes in na koncu. Otrok ni le pasiven poslušalec, ampak aktiven komentator. Na humoren način uri različne pojme – oblike, barve, živali, izraze obraza … In takšen način je prav lahko ideja, da podobno nadgradite še kakšno drugo zgodbico ali pa vpletete idejo 'to je žoga' v kakšno vsakodnevno situacijo. Osliček, ki muka, krava, ki mijavka ...

Gre za interakcijo. Otrok ni le pasiven poslušalec, ampak aktiven soustvarjalec. Zelo pozorno posluša in sledi, je vpleten, enakovreden sogovornik. Pozorno mora poslušati, zabava ga popravljanje, počuti se vpletenega. Zato je primerno branje te knjižice umestiti v aktiven del dneva, za večerno umirjanje ni najprimernejša, ker (pozitivno) razburka možgančke.

Smisel za humor je dragocena zadeva in se lahko priuči. Razširja obzorje, pomaga pogledati na enake stvari z različnega zornega kota in včasih prav ta spremenjeni pogled prinese novo strategijo. Če vam na glavo obrnjene zgodbice lahko pomagajo do dodatnega odmerka smeha, jim je uspelo. Smeh krepi imunski sistem, premaguje depresijo, privabi srečne občutke in naredi življenje lepše ter bogatejše. Če pa otroka naučite, da se bo znal nasmejati tudi sebi, ste tako ali tako zmagali.

Podarite mu svoj čas, svojo energijo, hkrati pa oba v tem uživajta. Otroci se znajo tako smejati, da se jim trese trebušček in da kar kolcajo od navdušenja. Tega bi se mi odrasli lahko učili od njih. Kaj vam ob takšnem iskrenem smehu, kot bi kdo stresal zvončke, ne zaigra srce? Otroci imajo radi ponavljanje in predvidljivost. Naj vas ne skrbi, da bi se takoj, ko razvozlajo pravi odgovor, naveličali, ravno nasprotno. Naprej jih žene pričakovanje, zadovoljni so, ker vedo, da bodo našli napako. In se jim zdi imenitno, da staršem ne uspe imeti vedno. Vsega. Prav.