Recenzije

Damijan in Lucija Stepančič: Arsenije!

Damijan in Lucija Stepančič: Arsenije!

Ivana Zajc, Sodobnost, 9. 4. 2018

/…/

Besedilo Lucije Stepančič je jedrnato, izpisano z vidika vojaka Arsenija Simića. Slednji je fokalizator zgodbe, kar omogoči zanimiv besedilni učinek, saj so vsi prizori pripovedi bralcu podani v tišini, tako, kakor jih je doživel Arsenij. Tako se zgodba bolje približa bralcu in poglobi občutek neposredne izkušnje. Vojna vihra je prikazana skozi oči preprostega mladeniča, ki se kar naenkrat znajde v vojaški uniformi, pri čemer so poudarjene nerazumljivost in neverjetna grobost vojne ter krutost nenadne smrti. Pripoved je prečiščena, poteka hitro in učinkovito zariše dramaturški lok; moti le izrazito dolga poved na predzadnji strani, v kateri posamezne informacije zaradi prezasičenosti ne pridejo do izraza, zato deluje, kot da je bila na silo pripojena k siceršnjemu tekstu. Sicer pa besedilo naniza le nekaj detajlov, ki zgodbo večinoma učinkovito poglabljajo. Izpostavijo namreč drobne izraze medsebojne pomoči in razumevanja, ki si jih naklanjajo vojni nasprotniki. Kažejo se v malih gestah, s katerimi je »strašni sovražnik« poskrbel za Arsenija in mu vrnil »vse, kar je imel po žepih, vse fotografije in cigarete, denarnico z vsem denarjem ter poročni prstan. V paketu ni manjkala niti najmanjša reč.« Nemci so poskrbeli, da se je Arsenij, ki so ga je bližnjim vzeli na svatbi, vrnil na svojo sedmino.

Ilustrator Damijan Stepančič za vsako slikanico posebej iznajde posebno likovno govorico, hkrati pa je njegov avtorski slog zelo prepoznaven. Ilustracije se gibljejo v temnih odtenkih, vizualna obravnava motivov je izjemno ekspresivna in spodbuja aktivno delo s slikanico, saj terja dejavno branje, ki ga nujno spremlja pogovor o prebranem. Slikanica je namreč drzna, v njej je brez olepšav prikazana grenkoba vojne in nenadne, krute smrti. Upodobljena so denimo bleda trupla, ki so postavljena v ravno vrsto in označena z listki, ki jih identificirajo; bojevanje je prikazano kot nevarno prerivanje teles. Žariščenje v ilustracijah je širše kot v besedilu, saj podobe ne zajamejo le protagonistovega zornega kota, ampak podajajo širši pogled na dogajanje. Bralec preko vrhunske ilustracije doživi mrzlo zemljo, trdo kovino, temno ozračje, strah in šok vojakov na obeh straneh. Pogubna atmosfera je poudarjena s ponavljajočim se simbolom smrti, krokarjem, ki na eni od ilustracij razprostre krila nad truplom vojaka.

Slikanica se prek neverjetne zgodbe vojaka ukvarja s temo medčloveškega nasilja in smrti. O vplivu nasilnih vsebin na otroke, na primer prizorov streljanja, se govori vsaj že od šestdesetih let minulega stoletja, ko so predšolski otroci v eksperimentu Bandure in sodelavcev agresivno vedenje, ki so ga opazovali na posnetku, pozneje posnemali pri igri. V lanski raziskavi na univerzi v Ohiu so dokazali, da so se osem- in dvanajstletniki, ki so gledali izseke filma s strelskimi obračuni, zatem igrali mnogo agresivneje. Igre njihovih vrstnikov, ki so gledali nenasilne dele istega filma, so bile mirnejše. Raziskava pa je naredila še korak dlje: med igračami je bila tudi prava pištola, seveda brez nabojev. Raziskovalce je zanimalo, kako se bodo otroci vedli ob srečanju s pravim orožjem. Približno 83 % jih je pištolo našlo, od teh jo je 27 % nemudoma izročilo raziskovalcem, ki so jo odstranili iz prostora. Razlika med otroki, ki so pred tem gledali posnetke streljanja, in otroki, ki teh vsebin niso gledali, je bila v tem, da so med prvimi pritisnili na petelina oziroma s pištolo kam »ustrelili« skoraj vsi, medtem ko v drugi skupini tega ni storil skoraj nihče. Prvi so povprečno streljali dvakrat oziroma trikrat, orožje pa so v rokah držali do petkrat dlje kot otroci v drugi skupini. Največkrat je petelina otrok sprožil dvajsetkrat; eden od udeležencev eksperimenta je »streljal« na pešce, ki so hodili mimo oken, drugi v svojega vrstnika.

Ni dvoma, da otroke in najstnike vznemirjajo tabu teme. Če nasilje med ljudmi v njih ne bi sprožalo zanimanja, vprašanj in dilem, na policah trgovin z igračami najbrž ne bi bilo plastičnih pištol ter mečev. Prek soočenja s tovrstnimi vsebinami želijo otroci najverjetneje razrešiti svoja notranja vprašanja o človekovem trpljenju. Kakšen stik z nasiljem otrokom in mladostnikom nudi sodobna družba? /…/

 

Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

Tomaž Bešter, blog Konteksti, 10. februar 2018:

 

V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu, ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze. Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen, ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post. Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati.

Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se pričenjajo natanko enako: Sredi noči. Nato sledi pripoved, v katerem ena od živali trči ob problem, ki terja prostor in čas, ki ga ponujajo noč, mir in narava. Nekaj zelo človeškega je v teh problemih in zelo enostavnega v tem, kako obnje trčijo naši junaki in junakinje. Kot je tudi nekaj povsem pomirjajočega, kako se zgodbe pričenjajo, razvijajo in zaključijo. Tu je najti tudi vzgojno komponento, predvsem pa iz besed
prelivajočo se poetičnost kratke proze, ki sili v pesniško dojemanje trenutka, sočloveka in usode, smisla, prijateljstva ter smotra.

Morda bom v kratkem pogorela do konca, ne da bi kdo vedel za to, si je govorila. Kako bo šele potem temno!
O vsem tem je Tellegen pisal v zgodbah o veverici, kresnički, čaplji, podlasici, voluharju, čričku, kitu, lesnem črvu, krastači, kobilici, polžu in želvi, medvedu, slonu, termitu, bobru, vrabcu, nočnem svetilčku, krtu in deževniku, martinčku, podzemski svinjki, noju, belouški, levu in žabcu, pingvinu, kapusovem belinu, kameli, rovki, peščeni rakovici, hrošču, sovi, ščuki in mravlji. Povsem običajna bitja, ki jih srečamo na travniku, gozdu, morju ali le na televiziji in v živalskem vrtu. A v ta bitja je Tellegen položil kopico samozavedanja, jih soočil s svojo bivanjsko biti v svetu in jih sredi noči prebudil ali jim poklonil sanje, v katerih ni bilo miru pred odgovori, ki jih prinaša življenje. Tako se nekdo sprašuje o skrbi, da nekaj pozabiš; skrb, ki jo enačimo s skrbjo za drugega; spet drugje se sprašuje o sobitjih in morali, o neznosni teži izginotja sobitja, ki bi ga zlahka in brez posledic nekdo lahko pojedel. Pa o nemogočih fantastičnih močeh, s katerimi bitja, ki plavajo, lahko tudi letijo in tista, ki so preokorna za poskoke, celo plezajo po drevesih. Piše o majhnih in preprostih bitjih z majhnimi željami, ki jih lahko izpolnijo sanje, pa naj bodo to vsakodnevni rojstni dnevi ali pa obilje tort. Pa o svetu, kjer je vse neskončno majhno in o tem, kako se odločiš, da imaš tekmo, v kateri zmagaš in se nagradiš.


Tu pa so tudi zgodbe, ki peljejo v nepričakovano globino motrenja duha. Bitja, ki se svetlikajo, se sprašujejo o tem, zakaj se svetlikajo in koliko jim prav ta bistvena pritiklina v resnici opredeljuje obstoj; pripoveduje o bitjih, ki se ne morejo nadzorovati in v dialogu predstavi učno uro političnega prepričevanja v lastne omejene fantazmatske okvire. Medtem, ko se zlahka vrže v fantazijsko potovanje brez očitnih basenskih vzgibov, pelje tudi k zgodbam, ki mladim bralcem navrže to in ono o samocenzuri in bitjih, ki skušajo ustrezati normam družbe, v katero si želijo priti in o življenjski nevarnosti tega, da živiš v prepričanju, da je vtis, ki ga napraviš na drugega bolj pomemben od drugega samega. Pa o žalosti izključenega bitja, na katerega so pozabili in načinu, kako se tej žalosti upreš. In o dobesedno najhujšem, ki se ti pripeti, kako se soočiti s tem. O tem, kako se soočiti z negativnimi vplivi iz okolice. In nato zopet o nevarnosti samocenzure, tesnobe ob tem, ko nekdo ne ve, kako naj se obnaša ob pomembnem obisku, na koncu pa si zaželi, da bi bil celo sam drugačen. Ali vse ostalo okrog njega. Ter o tem, kako lahko dva najdeta skupnega sovražnika in se ob tem izvrstno zabavata.


Tu so tudi zgodbe, ki se spogledujejo z mitološkim dojemanjem naravnih pojavov. Izvrstne pripovedi o tem, kako skušati na svet okoli sebe pogledati s povsem drugačnimi očmi. Piše o pridnem bitju, ki je želelo zajeziti sonce, da ne bi nikdar zašlo, ker ni maral noči in spanja. Pa o še manjšem bitju, junaku, ki je želel sonca naučiti vzhoda. V tem ogrinjalu je tudi izjemno lepa zgodba o opazovanju boja med svetlobo in temo, ki ga mali protagonist opazuje tako dolgo, da ju ne more več razločiti. Ali pa o potovanju na začetek noči ali o tem, kako napisati pismo temi, ki je za nekatera bitja več kot le odsotnost svetlobe.
vir: miszalozba.com


Večina zgodb tako ali drugače pelje v težavo dojemanja samega sebe. V osmislitvi vrženosti v situacijo, v kateri so se znašli brez odgovorov. Neverjetna preprostost vije skozi zgodbe o tem, kako nekdo ne more zaspati, ker ne zna prisluhniti samemu sebi ali v prikazu naravne determiniranosti, v kateri ni prostora za dobro in zlo. Pa o upravičenosti do obstoja, če ti umanjka tisto, kar opredeljuje tvojo vlogo v družbi, v kateri Tellegen pravzaprav napeljuje na odlično diskusijo o Sartrovski eksistenci, ki predhaja esenci. Tu so tudi druge zgodbe o prevpraševanju usode in iskanju samega sebe, o času in neskončnem prijateljstvu. Konec koncev je tu tudi zgodba, ki bo nadebudne bralce peljala v podaljšek razmisleka o mišljenju med spanjem in ločevanju tega od budnosti, ki smo ga nemara srečali že pri velikem Descartesu. Prav v teh zgodbah tičijo tudi meni najljubše. Vse do poslednje, v kateri mravlja želi oditi tako daleč, da ne bo na nikogar več mislila, pride pa le do drevesa, v kateri živi veverica. Veverica iz prve zgodbe.

Z mravljo, ki ji je Tellegen namenil vlogo modre živali - tiste, na katero se druge pogosto sklicujejo, ko česa ne vedo, poveže tako formalni krog zgodb s prvo kot tudi simbolično ponudi povsem pozitivno sporočilo, da pravo prijateljstvo prevlada nad še tako temnimi prostori, v katere se lahko izteče nočni premislek. Izjemno premišljena proza, ki jo zlahka v roke porinete tudi zelo mladim bralcem. Tellegenu je namreč v isti sapi uspelo mnogo reči: skozi preobleko pravljičnega in basenskega je s pomočjo fantastičnih motivov v mnoštvo svojih zgodb vpletel problemske teme vsakdanje morale, spoznavne teorije, samozavesti, bontona, introspekcije in umeščenosti v to, kar nas obdaja. Junaki teh zgodb so živali, ki trčijo ob težave ali lepe sanje, ne glede na to, kako veliki ali kako majhni so, a navkljub tej in drugim univerzalnostim Tellegen zmaga predvsem s slogom pripovedi, ki je vsebinsko neverjetno poveden, hkrati pa asketski, malodane pesniški in obenem prijazno nezahteven do bralca. Odlično.

Zgodbi z zasukom

Zgodbi z zasukom

Igor Bratož, Delo, 31. 5. 2017:

Nasvet za odraščanje v knjigah Maše Ogrizek: treba je trmasto in veselo po svoji poti naprej.

Zgodbi z zasukom
Litrarna kritičarka Maša Ogrizek. V Ljubljani 27.3.2014
Nekdaj se je vedelo, kaj in ­kakšna je mladinska literatura.­ Igrala je na splošno sprejemljiv ideološki vzorec idilične neproblematičnosti. Potem je na veselje založnikov prišel val tako imenovane problemske literature, ki se je najraje pečala­ s prej tabuiziranimi temami. Novi knjigi Maše Ogrizek sta hibridni deli, jemljeta iz obeh svetov.

Krasna zgodba, ki jo je izdala založba Miš, in Gospa s klobukom, ki je izšla v zbirki Deteljica v programu Mladinske knjige (prvo je ilustriral Igor Šinkovec, drugo Tanja Komadina), kažeta avtorico, ki stavi na zgodbarsko nekonvencionalnost, v kateri bo kdo morda videl normalni modus otroškega oziroma mladinskega pripovedništva, kdo drug pa morda načenjanje problemskosti. Seveda je oboje pravzaprav odvečno predalčkanje, ki ne pove nič odločilnega o odličnosti obeh naslovov.

V Krasni zgodbi z dolgim podnaslovom Ampak zares krasna zgodba o kavi, krofih, doktorju Knjigci, Kodru Klobučniku in ostalih prebivalcih Krasnograda bralec spozna dvojčka iz družine Klobučnik, Klavdija z vzdevkom doktor Knjigca in Klementa z vzdevkom Koder. V pravljično lepem mestecu na prvi pogled ni pričakovati hujšega. Mama Klobučnik slovi po spretnosti izdelovanja najrazličnejših klobukov nenavadnih oblik, narejenih natančno po meri naročnika, nič manj mojstrski ni gospod Klobučnik, iznajdljivi kuhar, ki vedno ve, kaj ponuditi v veselje posameznega gosta.

Prav nobena motivacija ni potisnjena v ospredje, ko se zgodi, kar se zgodi: sinovoma je mama klobučarka napravila imenitna cilindra, prvi v njem nosi naokrog zvezek, črnilo in pero, drugi, Koder – mojster za gojenje, praženje in mletje kave – ročko s kavo in dvoje skodelic, ker se nikdar ne ve, kdaj človek sreča koga, s katerim je vredno pokramljati ob skodelici dobre kave.

Življenje gre naprej

V to idilo se zapiči nepričakovan dogodek: na poti v kavarnico Kodra piči na čelo komar, dan zatem ga začne tresti mrzlica, domači bedijo ob njem, mu brišejo potno čelo, dajejo piti slavni kutinov kompot, a bralca na dnu strani pričaka le še risba ptiča s klobukom v rokah in pod ilustracijo suho intoniran stavek: »Koder je čez nekaj tednov umrl.«

WTF, kaj hudiča, je nemara prva bralčeva reakcija na potek zgodbe, ki zavije mestece v lepljivo žalost in krivdo, v Krasnogradu pa tudi nič več ne diši po kavi ... dokler nekega jutra meščani ne ugotovijo, da poletna ploha rahlo diši po Kodrovi kavi in jih – tako se zdi nekaterim – z njo škropi ter povzroča »lahen, a nezmotljiv, vonj« po svoji kavi iznad oblakov sam Koder. Čas v mestecu lahko steče naprej, pot do novih simpatij je odprta, življenje, kot se reče s puhlico, gre naprej. Tudi tako je mogoče prebrati modrost te zgodbe.

Druga, obsežnejša, za potrpežljivejše bralce, Gospa s klobukom, postavi na oder robustno, manj običajno starejšo gospo, ki ugotovi, da se mora podati na potep, in se odpravi naokrog tako, da svojo papigo Aro Bello za začetek gladko pusti pred trgovino z malimi živalmi ... (no, pa se z njo tudi prav kmalu spet snide).

V tej zgodbi o gospe Ljudmili, upokojeni učiteljici šivanja, dami na kovčekmobilu, se nakopiči precej več dogodkov, ki pa tudi vsi (spreglejmo jih, da ne bo trpel suspenz) učinkujejo tako, da je idiličnost, če bi jo kdo že hotel opaziti, lepo in metodično sfižena, iz nje pa raje sije skromna modrost, da je biti malce in bolj drugačen, celo uporniški, vsekakor pa izviren, nekonvencionalen, povsem v redu, znosno, nemara edino mogoče – in da je tudi mladostniško iskanje vrednot in skakanje od dogodivščine do dogodivščine na tak rahlo frivolen, neobvezen, odprt način, a še zmeraj zavezujoč, mogoče edina prava metoda za odraščanje. Ali je to napačna ideologija, lahko presodi vsak sam.

Krasna zgodba

Krasna zgodba

Sabina Burkeljca, Sodobnost, 8. 12. 2017:

Maša Ogrizek, diplomirana sociologinja kulture in filozofinja, recenzentka in pisateljica, je letos izdala dve knjižni deli za otroke/mlade: Gospo s klobukom spremljajo podobe Tanje Komadina, ki je za svoje delo prejela Levstikovo nagrado za izvirne ilustracije, Krasno zgodbo pa je ilustriral Igor Šinkovec.

Naj se za začetek nekoliko pomudimo pri Gospe s klobukom. Glavna junakinja Ljudmila, upokojena učiteljica šivanja, se odloči, da ima dovolj ležernega (in dolgočasnega) vsakdana, ter se poda raziskovat svet. Je drugačna, unikatna, izstopajoča; ne samo po zunanjem videzu, na katerega ne da prav nič, temveč tudi po značaju – je topla, duhovita, rada pomaga in osrečuje. Ljudmila se pač ne pusti zmesti in sledi sami sebi, igro večine pa prepusti – večini. V zgodbi se pojavita dva pomembna predmeta – kovček in klobuk, slednji že v samem naslovu knjige –, ki na neki način predstavljata glavne ideje obeh avtoričinih knjig: pogum, drznost, drugačnost, svobodo, odštekanost, sprejetost, neodvisnost, unikatnost, samosvojost.

Klobuki igrajo nadvse pomembno vlogo tudi v slikanici Krasna zgodba, ki nosi zanimiv podnaslov: Ampak zares krasna zgodba o kavi, krofih, doktorju Knjigci, Kodru Klobučniku in ostalih prebivalcih Krasnograda. V Krasnogradu živi družina Klobučnikovih: mama, izdelovalka klobukov, oče kuhar in njuna sinova, dvojčka, Klavdij (imenovan dr. Knjigca) in Klement (po domače dr. Koder). Mama Klobučnik ima poseben dar: za vsakogar zna izdelati poseben klobuk, takšnega, da z njim sporoča, kdo je. Ideja v ozadju je jasna: spoštovanje človekove unikatnosti in edinstvenosti ter s tem povezano sprejemanje vsakega takšnega, kakršen je. Prav tako uspešen je pri svojem delu gospod Klobučnik, saj vselej točno ve, kaj ponuditi gostom, da jim bo najbolj teknilo. Oba izjemno uživata v svojih poklicih in s tem največ dasta svojim zadovoljnim strankam oziroma gostom. Prav tako edinstvena sta njuna sinova, ki imata popolnoma različni zanimanji: Klavdij je učenjak in pesnik, Klement pa vrtnar, ki se še posebej zavzeto posveča gojenju in kuhanju odlične kave v svoji znameniti kavarnici. Gospod in gospa Klobučnik obema otrokoma izkazujeta enako mero naklonjenosti in spoštovanja, kar je zelo pomembno za njuno uspešnost. Mama je tudi njima izdelala različna cilindra, pod katerima nosita eden zvezek, črnilo in pero, drugi pa ročko s kavo in skodelice. Povezanost družine, sprejetost otrok ter toplino njihovih medsebojnih odnosov pisateljica prikaže duhovito, toplo in nevsiljivo – kot skupnost različnih, ki se med seboj spoštujejo, svoj prostor naklonjenosti in sprejemanja pa delijo tudi z drugimi. Ni čudno, da imajo družino Klobučnik Krasnograjčani zelo radi, saj izžarevajo ljubezen in toplino. Tako kot oni imajo posebna pokrivala tudi preostali prebivalci tega mesta: učitelj Klicaj na primer nosi rdeč polcilinder z majhnim dimnikom, iz katerega se divje kadi, kadar učenci napišejo gdaj ali gdo.

/…/

 

Schönwerthove pravljice: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa

Schönwerthove pravljice: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa

Tomaž Bešter, blog Konteksti, 11. 1. 2018:

Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm, ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik, so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu, ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slovenščino, v odličnem prevodu Tine Štrancar in z izjemnimi ilustracijami Hane Stupica in bogato opremljenim spremnim aparatom (predvsem seznam pravljic z ATU tipologijo in povezavami na ustrezne Grimmove KHM), ki je lani jeseni izšla pri založbi Miš.

O tej zbirki se lahko pogovarjamo na mnogo načinov. Prav tako, kot imajo že pravljice same pred sabo mnoštvo tipologij različnih bralcev. In ker so tudi pravl Po pravljicah posegajo otroci, ker jim s svojo sporočilnostjo tako po zgledu zgodovine nalagajo starši ali stari starši, dasiravno tudi sami zlahka uvidijo, da moralnih naukov iz njih venomer ni najlažje izvleči. Berejo jih starši, ker tudi sami v njih presenečeno najdejo vsakokrat nove svetove, med njimi tudi spoznanja, da so te pravljice
starejše, kot so si predstavljali. Mnogo starejše. Berejo jih akademiki, ker v njih iščejo rdeče niti, ki so konstitutivni del tega, kar sestavlja zgodovino samo. In beremo jih konec koncev tudi vsi tisti, ki so prepričani, da pravljice predstavljajo izjemno pomembno odslikavo sveta, fenomenov, ki sestavljajo pojavni svet in razmerja v njem. Pravo bogastvo se skriva v tem, kako vse to pripovedovalec v sebi prežveči in skozi to silno upodobitveno moč uma prenese do poslušalcev. In v teh okvirih so pravljice neverjetne. Odlične in nujne.

Tukaj najlepše dekle stoji,
naj takoj nogavice in čevlje dobi,
tudi razkošna obleka ji pristoji,
in njenega očeta razveseli.
(iz Pepelčice)

Vse to in za vse te so tudi Schönwerthove pravljice. Prinašajo plejado različnometražnih pripovedi. Nekatere vam bodo zelo znane, nekatere malo manj. Veliko jih je, predvsem pa so drugačne. Ne toliko drugačne po tem, kdo v njih nastopa, tudi ne po tipologiji. Ampak po načinu pripovedi. Najbrž se ne bom preveč motil, če bom rekel, da jih bo večina ob branju hote ali nehote kontrastirala z Grimmovimi ali Perraultovimi in tu se porajajo velike razlike v načinu pripovedi. Medtem, ko se slednje berejo hitreje, bolj tekoče in nemara tudi z bolj jasnim ciljem, bolj razdelanim smotrom, zakaj so zapisane, se Schönwerthove berejo precej bolj surovo, neobdelano, občasno z bolj sunkovitimi preskoki in nelogičnimi zvezami, a zdržema podajajo vedno bolj zagotov občutek avtentičnosti, neumetelnosti, ki brez prenarejanja in dodatnega cvetja, če lahko tako zapišem, zveni tako, kot si predstavljam, da bi lahko zvenel glas pripovedovalcev, ki jim je Schönwerth prisluhnil v daljnem 19. stoletju. Predvsem se zlahka razbere urednikovanje zapisanega materiala, ki ga je bilo pri bratih Grimm najbrž mnogo več. Schönwerthova zapuščina že v kazalu slovenske izdaje razkriva, da so nekatere pravljice bile še brez naslova.

Vzamem te v zakup,
naj bo še tak peklenski hrup.
Hudiču pljunem v goltanec,
zlati zmaj pa bo moj vranec.
(iz Zaklad v ognjišču)

Slovenska izdaja Schönwerthovih pravljic zgodbe deli na šest delov: pravljice o čarovnijah, pravljice o živalih, pravljice o nadnaravnih bitjih, legende, pravljice o norčijah in pravljice o naravi. Skupaj torej zares bogata zbirka pripovedi. Brali boste o Kralju Zlatolasu z motivom Sneguljčice v moški osebi, ki ga kralj ukaže ubiti, a z iznajdljivostjo in pogumom princ vse razreši. Prisotna je tema, ki spremlja tudi marsikatero drugo v zbirki, tema dobrega, ki se z dobrim tudi vrača in slabega, ki se vrne le kot slabo. Kot tudi v Figah ali v Berta na grmadi, v kateri zavist povzroči grozna dejanja, ki se ne izplačajo. Ta zavist, ljubosumje je tudi osnova izjemne miniaturne pripovedi Volkovi, v kateri je skozi te zveri projecirana bolečina kneginje ob neplodnosti. Ali tudi v Sliki. Tu je še pravljica o Lepi sužnji, o preveranem Karlu in kraljevi hčeri, o maščevanju. Pa Železni čevlji, kjer beremo o velikem odrekanju za večje dobro ter kazni za neupravičeno željo, z dobrim koncem in pohvalo vztrajnosti. Nekoliko manj prijazna pravljica Tri cvetlice prinese sovraštvo gozdne žene, ki ubogi Katri najprej nameni molk, nato pa še detomor, pozorni bralec bo v njej naše tudi Grimmovih Dvanajst bratov. Odlična priredba, zapis, interpretacija klasične pravljice je tudi v Pepelčici, torej dekletu, ki jo poznamo kot Pepelko. Tu je tudi Grimmov Pogumni krojaček, v zgodbi z naslovom Sedem na en mah. Zanimivo je brati tudi pravljico, v kateri nastopata slavna nordijska Odin in Freia.

 

Motiv Vraga s tremi zlatimi lasi boste našli v Schönwerthovem Kraljevem stražarju, tisti, ki še nekoliko več berete pravljice, boste sorodno zgodbo našli tudi v slovenski ljudski pripovedi, ki je v priredbi Anje Štefan izšla pod naslovom Hudičeva volna. Nekaj podobnega velja za pravljico Pastir in trije velikani, v kateri boste prepoznali tudi slovensko ljudsko Od lintverna, ki je - prav tako v priredbi Anje Štefan - prišla do nas pred nekaj leti. Le da je jo je tisti prevarant pri slovenski različici odnesel mnogo manj kruto (vrgli so ga v luknjo, kjer je prej živel zmaj z devetimi glavami, ki ga je junak zgodbe ubil) kot pri Schönwerthu (tega nesrečnika so razčetverili), a pri obeh zgodbah se je junak poslužil natanko iste ukane, da je uspel dokazati svoje junaštvo. Ta zgodba je skozi takšne primerjave še posebej zanimiva, saj lahko sedaj ob bok Zvonku Čohu, ki je ilustriral lintverna z devetimi glavami v Čoharijah položimo ilustracijo tega enakega zmaja Hane Stupica. Oba sta čudovita, čeprav je Hana svojemu že odsekala nekaj glav, Čohov pa še vedno jezno renči na junaka, ki ga kani pokončati. In tudi v pravljici Jezni župnik boste našli nekaj slovenskega ljudskega, ali obratno: tako kot sta v prvi klavrno končala pes Porček in mačka Timijanček, je v drugi, slovenski pripovedki Peteršiljček (v zapisu Jasne Majde Peršolja), klavrno končal tudi istoimenski kuža. Seveda, povezav je ogromno. Pravljice so pričevalke odnosov med ljudmi in prenašanja iz roda v rod, od ljudi za ljudi. Tradicija zatekanja k zgodbam, pripovedovanja, učenja mladih in interpretacije narave skozi domišljijo je starejša od mnogega, kar nam je danes pomembno.

Zrcalce, zrcalce, reši nas težave,
pokaži mi številke prave,
prihajam z daljne planjave,
da rešim princeso iz trdnjave.
(iz Jan Hojladri)

V Čarobnem peresu beremo o tem, kako videz vara; v Čudežnem ptiču o tem, kako nikdar ne vemo, kje se lahko nahaja sreča in da se usodi pač ne da ubežati. Med Potepuškimi živalmi najdemo Grimmove Bremenske mestne godce. Poseben sklop zavzemajo tudi pravljice o nadnaravnih bitjih. Tu izvemo nekaj o gozdnih ženah, v Lanenem cvetu nas uči, kako je potrebno spoštovati stare običaje. Posebej zanimive, mogoče zato, ker doslej o njih nisem dosti bral, so bile vodne žene. V Pas in ogrlica najdemo motiv glavnega junaka, ki pretenta nadnaravno bitje, ki mu je pred tem pomagalo - nekaj podobnega, kot se spomnimo pri Špicparkeljcu - ker Barbara otroka noče dati vodnim ženam. Nadalje gremo tudi v krščansko tradicijo, ki je za področje, v katerem je Schönwerth zbiral pripovedno izročilo zelo pomembno. Tako sta v Ključu omenjena Adam in Eva, v pravljici nastopa tudi škof, čeprav niti ne v pozitivni vlogi. Tej tradiciji so posvečene legende, sicer le štiri. V njih tematizira prepletenost narave in božjega (Drevo v obliki križa) ali majhnost človeka nasproti božjemu (Moka namesto snega). Drugje najdemo tudi kak motiv Fausta, v Ribiču in hudiču je tu pogodba s hudičem, ki zopet nekako spominja na Špicparkeljca; v Stavi s hudičem pa demonizacijo nekega določenega poklica, ceha, v tem primeru oglarja.

Detel se imenujem,
kar je mehko, pojem,
kar je trdo, zavržem,
kot čižek žvrgolim -
in jaz da nič ne naredim?
(iz Detel)

Uživali boste v pravljicah o norčijah. Gobezdalo, v katerem je ubogi junak kravo prodal kipu, bo obudilo spomin na Milčinskijeve Butalce. Tu nekje je tudi tista o Neumni ženi, ki sporoča, da tudi neumnost lahko prinese srečo. Premeteni Vid skuša svet ukrojiti po svoji podobi s prevaro, a zanimivo, na koncu ne uspe. Zanimivo predvsem zato, ker bralec dobi občutek, da se malodane vse pravljice zaključijo s pozitivno noto. Zelo podoben ustroj pravljice najdemo tudi v Vedeževalki, pravzaprav najdemo tudi iste besede. A ta, v razliki do Vidove, ima srečen konec za pastirja, ki je pretental vse po vrsti. Na koncu pa so tu še pravljice o naravi, ki kažejo predstave razumevanja naravnih pojavov, zaradi česar je na njih nekaj romantičnega, otroškega, panteističnega. Čudovito jih je brati. Barva snega vam pove, odkod snegu, čeprav ga je letos v mojih legah precej malo, ta lepa bela barva. Nič manj zanimiva pa ni tudi Sončeva prisega, saj sem jo bral predvsem v kontekstu lanskoletnega branja pravljice, ki majhnim otrokom osmišlja ločitev Zakaj sončni princ in lunina vila ne živita skupaj? in prisega seveda ponudi drugačne mitologije.

Gozdna žena, gozdna žena, to je za té!
Naj lan dobro rase,
da ga bo dovolj za obe!


Menim, da bo dovolj. Jasno je, o kakšnem obsegu govorimo, ko se pogovarjamo o slovenski izdaji Schönwerthovih pravljic. Gre za antologijsko in epohalno delo, ki bo naslovilo malodane vse strukture bralcev. Od tistih, ki jih bodo brali za zabavo do tistih, ki bodo v njih iskali zgodovino, antropologijo, psihologijo in literaturo. Schönwerthove pravljice so vse, kar od takšnih zbirk pričakujemo: učeče pričevalke in pripovedovalke duha časa, v katerem so se razvile do svojega zapisa. V njih je vsa radost in beda človeškega bitja, v njih je preplet tega, kar lahko občutimo in tega, do česar lahko sežemo le z idejo in domišljijo. So vprašanja in odgovori hkrati. Kot tudi presek zgodovine in trenutka. Prinesle bodo nove bralce klasičnih pravljic in bogatile spoznanja o njihovem ustroju vsem tistim, ki jih že poznajo. Prava poslastica. To, vse to. Schönwerthove pravljice so izdane za prihodnost. Odličen izdelek.