Sredi noči
Print Facebook Toon Tellegen

Sredi noči

25.95 EUR (Trda vezava)
Naročilo
Brezplačna poštnina

V Tellegenovem gozdu živali je temno. Ko nekdo potrka na veveričino okno, ta sunkovito plane iz spanca. To je začetek nemirne noči, v kateri se krap, hrošč, slon, kresnička in še marsikatera druga žival borijo z nespečnostjo. Majhni pomisleki v temi včasih groteskno zrastejo in živali postanejo domala melanholične. Sova se bori s svojo majhnostjo v vseobsegajoči temi, jež čisti kot nor, da bi naredil vtis na svoje obiskovalce, le črv in krt sta srečna in proslavljata temo s pesmimi, ki jih pojeta pod zemljo.

O deli

Sredi noči je zbirka 34 novih pustolovščin, ki se dogajajo v gozdu, polnem živali, v njej pa Tellegen znova dokaže svoje mojstrsko obvladanje umetnosti kratke zgodbe. Z uporabo minimalističnega jezika in izčiščene zgodbe spretno zgradi svet, v katerem je obilo prostora za čudenje – glede jezika, misli ali sončnega zahoda, ki je videti precej drugačen, če ga gledaš od spodaj navzgor. Čeprav tema pogosto spodbudi temačne misli – celo praznične torte so videti črne in imajo okus po trpkem – je Tellegenov slog igriv in lahkoten kot vedno. Kdaj pa kdaj se utrne kanec upanja – kot srečen sen črička, ki je v svojih sanjah razglašen za najbolj rojstnodnevno žival na svetu. Ko sonce prežene vsako nespečno skrb, nov dan prinese odrešitev – za živali in bralca.

Ilustrator: Mance Post
Prevod: Anita Srebnik
Kategorije: Drugo triletje, Tretje triletje, Srednješolci
Obseg: 80
Dimenzije: 175 mm x 235 mm x 13 mm
ISBN: 9789612722814
Datum izdaje: 8. 1. 2018
Poreklo: Nizozemska
Vezava: Trda
Priporočena starost: 9+

Recenzije

Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

Tomaž Bešter, blog Konteksti, 10. februar 2018:

 

V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu, ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze. Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen, ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post. Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati.

Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se pričenjajo natanko enako: Sredi noči. Nato sledi pripoved, v katerem ena od živali trči ob problem, ki terja prostor in čas, ki ga ponujajo noč, mir in narava. Nekaj zelo človeškega je v teh problemih in zelo enostavnega v tem, kako obnje trčijo naši junaki in junakinje. Kot je tudi nekaj povsem pomirjajočega, kako se zgodbe pričenjajo, razvijajo in zaključijo. Tu je najti tudi vzgojno komponento, predvsem pa iz besed
prelivajočo se poetičnost kratke proze, ki sili v pesniško dojemanje trenutka, sočloveka in usode, smisla, prijateljstva ter smotra.

Morda bom v kratkem pogorela do konca, ne da bi kdo vedel za to, si je govorila. Kako bo šele potem temno!
O vsem tem je Tellegen pisal v zgodbah o veverici, kresnički, čaplji, podlasici, voluharju, čričku, kitu, lesnem črvu, krastači, kobilici, polžu in želvi, medvedu, slonu, termitu, bobru, vrabcu, nočnem svetilčku, krtu in deževniku, martinčku, podzemski svinjki, noju, belouški, levu in žabcu, pingvinu, kapusovem belinu, kameli, rovki, peščeni rakovici, hrošču, sovi, ščuki in mravlji. Povsem običajna bitja, ki jih srečamo na travniku, gozdu, morju ali le na televiziji in v živalskem vrtu. A v ta bitja je Tellegen položil kopico samozavedanja, jih soočil s svojo bivanjsko biti v svetu in jih sredi noči prebudil ali jim poklonil sanje, v katerih ni bilo miru pred odgovori, ki jih prinaša življenje. Tako se nekdo sprašuje o skrbi, da nekaj pozabiš; skrb, ki jo enačimo s skrbjo za drugega; spet drugje se sprašuje o sobitjih in morali, o neznosni teži izginotja sobitja, ki bi ga zlahka in brez posledic nekdo lahko pojedel. Pa o nemogočih fantastičnih močeh, s katerimi bitja, ki plavajo, lahko tudi letijo in tista, ki so preokorna za poskoke, celo plezajo po drevesih. Piše o majhnih in preprostih bitjih z majhnimi željami, ki jih lahko izpolnijo sanje, pa naj bodo to vsakodnevni rojstni dnevi ali pa obilje tort. Pa o svetu, kjer je vse neskončno majhno in o tem, kako se odločiš, da imaš tekmo, v kateri zmagaš in se nagradiš.


Tu pa so tudi zgodbe, ki peljejo v nepričakovano globino motrenja duha. Bitja, ki se svetlikajo, se sprašujejo o tem, zakaj se svetlikajo in koliko jim prav ta bistvena pritiklina v resnici opredeljuje obstoj; pripoveduje o bitjih, ki se ne morejo nadzorovati in v dialogu predstavi učno uro političnega prepričevanja v lastne omejene fantazmatske okvire. Medtem, ko se zlahka vrže v fantazijsko potovanje brez očitnih basenskih vzgibov, pelje tudi k zgodbam, ki mladim bralcem navrže to in ono o samocenzuri in bitjih, ki skušajo ustrezati normam družbe, v katero si želijo priti in o življenjski nevarnosti tega, da živiš v prepričanju, da je vtis, ki ga napraviš na drugega bolj pomemben od drugega samega. Pa o žalosti izključenega bitja, na katerega so pozabili in načinu, kako se tej žalosti upreš. In o dobesedno najhujšem, ki se ti pripeti, kako se soočiti s tem. O tem, kako se soočiti z negativnimi vplivi iz okolice. In nato zopet o nevarnosti samocenzure, tesnobe ob tem, ko nekdo ne ve, kako naj se obnaša ob pomembnem obisku, na koncu pa si zaželi, da bi bil celo sam drugačen. Ali vse ostalo okrog njega. Ter o tem, kako lahko dva najdeta skupnega sovražnika in se ob tem izvrstno zabavata.


Tu so tudi zgodbe, ki se spogledujejo z mitološkim dojemanjem naravnih pojavov. Izvrstne pripovedi o tem, kako skušati na svet okoli sebe pogledati s povsem drugačnimi očmi. Piše o pridnem bitju, ki je želelo zajeziti sonce, da ne bi nikdar zašlo, ker ni maral noči in spanja. Pa o še manjšem bitju, junaku, ki je želel sonca naučiti vzhoda. V tem ogrinjalu je tudi izjemno lepa zgodba o opazovanju boja med svetlobo in temo, ki ga mali protagonist opazuje tako dolgo, da ju ne more več razločiti. Ali pa o potovanju na začetek noči ali o tem, kako napisati pismo temi, ki je za nekatera bitja več kot le odsotnost svetlobe.
vir: miszalozba.com


Večina zgodb tako ali drugače pelje v težavo dojemanja samega sebe. V osmislitvi vrženosti v situacijo, v kateri so se znašli brez odgovorov. Neverjetna preprostost vije skozi zgodbe o tem, kako nekdo ne more zaspati, ker ne zna prisluhniti samemu sebi ali v prikazu naravne determiniranosti, v kateri ni prostora za dobro in zlo. Pa o upravičenosti do obstoja, če ti umanjka tisto, kar opredeljuje tvojo vlogo v družbi, v kateri Tellegen pravzaprav napeljuje na odlično diskusijo o Sartrovski eksistenci, ki predhaja esenci. Tu so tudi druge zgodbe o prevpraševanju usode in iskanju samega sebe, o času in neskončnem prijateljstvu. Konec koncev je tu tudi zgodba, ki bo nadebudne bralce peljala v podaljšek razmisleka o mišljenju med spanjem in ločevanju tega od budnosti, ki smo ga nemara srečali že pri velikem Descartesu. Prav v teh zgodbah tičijo tudi meni najljubše. Vse do poslednje, v kateri mravlja želi oditi tako daleč, da ne bo na nikogar več mislila, pride pa le do drevesa, v kateri živi veverica. Veverica iz prve zgodbe.

Z mravljo, ki ji je Tellegen namenil vlogo modre živali - tiste, na katero se druge pogosto sklicujejo, ko česa ne vedo, poveže tako formalni krog zgodb s prvo kot tudi simbolično ponudi povsem pozitivno sporočilo, da pravo prijateljstvo prevlada nad še tako temnimi prostori, v katere se lahko izteče nočni premislek. Izjemno premišljena proza, ki jo zlahka v roke porinete tudi zelo mladim bralcem. Tellegenu je namreč v isti sapi uspelo mnogo reči: skozi preobleko pravljičnega in basenskega je s pomočjo fantastičnih motivov v mnoštvo svojih zgodb vpletel problemske teme vsakdanje morale, spoznavne teorije, samozavesti, bontona, introspekcije in umeščenosti v to, kar nas obdaja. Junaki teh zgodb so živali, ki trčijo ob težave ali lepe sanje, ne glede na to, kako veliki ali kako majhni so, a navkljub tej in drugim univerzalnostim Tellegen zmaga predvsem s slogom pripovedi, ki je vsebinsko neverjetno poveden, hkrati pa asketski, malodane pesniški in obenem prijazno nezahteven do bralca. Odlično.

Oglejte si tudi