Jože Snoj se je rodil 17. marca 1934. leta v Mariboru, kjer je leta 1940/41 šel tudi v šolo. A začela se je vojna in družina s tremi otroki, ki je že bila na nemškem seznamu za izselitev v Srbijo, je še pravi čas odšla na italijansko stran v materin rojstni kraj Mokronog na Dolenjskem, kjer je Snoj od pomladi 1941 do zime leta 1943 doživljal strahove in travme okupacije in državljanske vojne. Ker so očeta hoteli mobilizirati v partizane, je družina pobegnila v Ljubljano. Tam je leta 1960 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti, šel v vojsko in bil po vrnitvi najprej korektor in lektor, nato dolga leta publicist, novinar ter literarni in gledališki kritik pri časopisu Delo in nazadnje od 1971 do 1993 urednik na Državni založbi Slovenije. Kot novinar je dobil Tomšičevo nagrado, kot literat pa dve Levstikovi za tri svoja mladinska dela (Barabakos in kosi, Avtomoto mravlje in Pesmi za punčke), Rožančevo za eseje (Med besedo in Bogom), Jenkovo in Veronikino za poezijo (prvo za Poslikavo notranjščine, drugo za Kažipote brezpotij), Grumovo za dramo (Gabrijel in Mihael), nagrado Prešernovega sklada za roman (Negativ Gojka Mrča) ter veliko Prešernovo za življenjsko delo leta 2012.
Posebno pomembno je bilo zanj obdobje sodelovanja z Novo revijo vse od njenih začetkov leta 1982. Nekaj časa je bil njen glavni urednik, pa tudi soavtor znamenite številke 57. V obdobju po osamosvojitvi je bil član Programskega sveta RTV in član ljubljanskega Mestnega sveta.
Njegovo literarno delovanje je bilo v znamenju modernizma in odpora zoper ideološko politično prisilo enoumnega režima. Vse njegovo pisanje je v osnovi zaznamovalo preživeto vojno otroštvo in grozote državljanske vojne. Svojo liriko in epiko je pisal na osnovi krščansko utemeljevanega eksistencializma, pri čemer je še posebej prizadeto prikliceval v zgodovinski spomin ekscese komunističnega nasilja ter enako tragično reakcijo nanje (npr. v zbirkah Konjenica slovenskih hoplitov, Balade za glas in raglje, v romanih Gavžen hrib, Fuga v križu, Ubijanje kače).
Njegova poezija se je do zadnje zbirke s paradoksnim naslovom Kažipoti brezpotij (2008) vse bolj zgoščala okrog temeljnih vprašanj življenja in smrti skozi pesniško vselej nove podobe narave. Take »ontoimpresije«, ki vključujejo spraševanja pesnika o transcendenci, so Snojev poetski zaščitni znak.
Njegovi prvi pesniški zbirki Mlin stooki (1963) je sledilo še več kot petdeset knjižnih literarnih del. Napisal je trinajst pesniških zbirk (npr. značilne Lila akvarele in Pod/nebje), deset romanov (zadnji je Balkan sobranie), več študij in zbirk esejev ter mnogo pesmi in zgodb za otroke in mladino, pri čemer je tako v poeziji kot v prozi vselej izhajal iz osebne izkušnje, nato pa svoja doživljanja lastnih otrok pogosto pravljično in fantastično nadgradil. V letu 2012 je po dolgoletnem molku na področju mladinskega ustvarjanja napisal popolnoma realistično zasnovane kratke zgodbe Lenartovih prvih pet. Umrl je 7. oktobra 2021.
